Google Talk pa Facebook…in za kaj mi še ostane čas..ne boste verjeli za pisanje Bloga. (:
Sicer ne vem kako mi bo šlo..pa saj veste, kako vedno pravijo, da je prvi korak vedno najtežji. OK, priznam meni je še drugi, tretji, četrti,..stoti korak težak…ampak kaj hočemo..taka pač sem. (: Baje da se počasi deleč pride ;) In veste kaj v eni uri sem napisala že toliko…a se še vedno strinjate s to trditvijo? :O Misel raje ohranite zase! (:
Tale naša zgodba, ki jo boste vsaj upam prebrali, se je resnično dogodila na pustno nedeljo. Res, da ni ljubezenski roman… je pa akcijska komedija. (: Zakaj? … Sedaj vam izdam le to, da je bilo pet norih punc na istem kraju ob istem času. ;)
Malo pred poldnem smo se z rdečim cliotom odpeljale proti Štajerski…ja tudi mimo Zreč (: Večji del poti nas je spremljala pesem Zun Da Da….ostali del poti pa voščila in čestitke namenjene teti Marinki. Po zelo zabavni vožnji smo le prispele v Ptuj na pustni Karneval (: Uf…le gledal si lahko vse tiste maškare. Obdajala nas je pisana mavrica barv! (: Pokače sem si najbolj zapomnila. To pa zato, ker smo se mogli vedno za par korakov odmaknit ko smo jih zagledali. Ker so vrteli vrv, da je pokalo. Oh ne lažem..najbolj sem si zapomnila prihod kurentov. In veste zakaj, ker me je hudič med kurenti ugrabil in zahteval robček. Pred tem nisem vedela da je takšna tradicija, vendar sem se jo pa v nedeljo za vselej zapomnila. To pa zato, ker ob sebi nisem imela robca pa sem mu morala nekaj drugega podarit. OK, priznam hudiči niso prav nič dobra bitja, ampak ta, ta je bil pa res višek vsega. Veste kaj je zahteval modrček ali hlačke!!! Rešila sem se ga tako, da sem mu podarila moj najlepši šal. Baje, da mi bo to prineslo srečo..no bomo videli..
saj jo resnično zares potrebujem.
Zaradi večurnega postopanja na karnevalu nas je začelo zebsti pa tudi lačne smo postale. Šle smo v najbližji McDonald's. Če še kdo ne ve, jaz sem vegetarijanka…priznam hitri hrani se kljub temu ne morem odreči. In veste kaj postala sem prava študentka….porabila sem svoj prvi študentski bon. Jeeeeee wiiiiii (:
Po obilni večerji smo odšle še malo naokrog po Mariboru. Le dvakrat sem bila do včeraj tam, ampak me je resnično zelo presenetilo koliko podrobnosti sem si zapomnila od lani, ko sem bila prvič tam. No pa saj poznate pesem ko toti Štajerc v Dravo pade. ;)
Dan ne more trajati v nedogled, čeprav si včasih želimo, da bi kakšni trenutki trajali za vedno...tako, da je prišel tudi čas, ko smo se morale odpeljati proti domu.
Zelo utrujene smo se odpeljale proti Ljubljani, kjer smo pustili dve popotnici. Krajši postanek smo imele v Plečnikovem Kolegiju, kjer sem po dolgem času spet videla nekaj prav super osebku, in kar je najbolj super, spet sem dobila povabilo na en domski žur. (:
Tudi pot na Primorsko je bila vznemirljiva. Od telefonskega pogovora do spanja, pa še kaj bi se našlo.. S tem se konča naša avantura. OK..skoraj! (: Pozabljiva kot sem, sem ob prihodu domov pozabila telefon v avtu. Kar pomeni da se je začela še ena avantura z iskanjem telefona po hiši in njeni okolici. Nič se vam ni treba bati, včeraj sem ga dobila nazaj..le dobrih 10 km je bil oddaljen od mene. (:
Ni komentarjev:
Objavite komentar