Popolnoma se strinjam s tem. V bitko nikoli ne greš sam, vedno te spremljajo zvesti prijatelji. Čeprav niso vedno ob tebi, jih nosiš v srcu kamorkoli greš. Saj prijateljstvo je kot drevo, ki ti daje zavetje!
Življenje ima vrhove in doline, vzpone in padce. Tako nam velikokrat zlomi naša krila in padamo… Vendar - kakšno bi bilo naše življenje brez padcev ter vzponov? Dolgočasno, vsaj meni. Tako se mi iz dneva v dan, iz ure v uro spreminja ritem življenja. Trenutno padam, vendar upam, da kmalu pridem do dna, saj bom takrat lahko šla samo še navzgor. In čeprav lahko ostanem tudi na dnu, vem, da s podporo prijateljev to skoraj ni mogoče.
Zato poskušam vztrajati, ker če ne bi vztrajala, ne bi nikoli vedela, kako bi bilo, če bi vztrajala. (:
Tako pa si zadnje čase večkrat zapojem: Ne obupaj nikoli, zaupaj v sanje, ker sanje upanje ti dajo. In veste kaj, pomaga. (:
In ko misliš, da ti je Bog obrnil hrbet, je pomota... samo lula. :P
Ni komentarjev:
Objavite komentar